Otroške pesmi in povestice
| Otroške pesmi in povestice Dragotin Kette |
| |||||||||||
Čebelica in čmrlj[uredi]
Na dišeči cvetki sta se sešla čmrlj in čebela.
"Oj čebela," pravi čmrlj, "kako si ti suha! Poglej mene, kako sem debel in rejen! I kaj pa delaš z medom, ki ga nabiraš po cvetju, kaj ga ne poješ sama?"
"O ne," odgovori čebelica, "jaz ga dajem tudi drugim ..."
"To si bedasta," reče nato čmrlj, "jaz pa ga sam pojem. Čemu bi ga dajal drugim? Zato sem pa tudi telesen in rejen, hm, ti si pa kot trska!"
"Naj bom kot trska, zato me pa tudi ljudje ljubijo bolj kakor vse druge moje vrste, tebe pa se bojé in te ne marajo," odgovori čebelica in odleti proti uljnjaku.
Deček in cvet[uredi]
Cvet
Ti me ne trgaj,
s sabo ne jemlji,
pusti me, deček,
v materi zemlji!
Šopek dehteči
kmalu ovene,
a korenina
več ne požene.
Deček
Rahlo te hočem,
cvetek, izruti,
v gredi vsaditi,
drobno posuti.
Cvet
Rodni zemljíci
me ne izpuli!
K meni letijo
krasni metulji,
drobne čebele,
kadar se zlato
sonce pripelje.
Kaj bi dejali
sestre in bratci?
Pusti me, pusti
v zélenem gradci!
Jurček zidar[uredi]
Jurček ima kóla,
toda brez koles,
črnega volička,
toda brez ušes.
Kdo pa je voliček
črni brez ušes?
Jurček sam...Poglejte,
kak je čez in čez
blaten ves po hrbtu
prav do ramice,
ker nikdar ne vboga
svoje mamice.
Po največjih lužah
cepetá vam bos,
blata si nalaga,
kamenja na voz.
Za ogrado zida
belo znamenje,
v levi roki blato,
v desni kamenje...
To vam je visoko
že nad tri pedí,
kar primaha z repom
pudelj iz vasi.
Z malim repkom maha
psiček sem ter tje,
z malim repkom revež
znamenje podre.
Hej, to vpije Jurček:
"Proč, ti pudelj, proč!"
Pobeži vam pudelj,
glasno lajajoč:
"Hov, hov, hov! Ne zidaj,
hov, hov, hov, nikar,
saj si ti le Jurček,
a nikar zidar!"
Kako se je zgodilo matičku[uredi]
Krznarjevi so imeli lepo hišico s sadnim vrtom, a za vrtom se je razprostirala majhna dolina, ki se je proti hiši vedno bolj zoževala, v nasprotno stran pa prehajala v zeleno ravan. Imeli so pa Krznarjevi tudi Matička in ta Matiček ni imel ušes. Nikari pa ne mislite, da ni imel morebiti uhljev; o, uhlje že, pa kakšne! Toda ušes ni imel, drugače bi vendar vsaj katerikrat slišal.
Tako se je, recimo, nekega dne igral v dolinici za vrtom. Sončece je gorko sijalo, a po šumečih travah so brenčale čebele, mušice in metulji. Pa niti sonce niti čebele ne bi mogle odvrniti živega Matička, da se ne bi zaganjal za pestrimi metulji in lučal klobuka za njimi.
"Matiček, Matiček!" se oglasé zdaj mati. Toda Matiček je že zopet po svoji stari navadi sedel na ušesih in ni hotel ničesar slišati. In letal je še dalje za metulji in se ni bal ne vročega sonca ne čebel.
Okoli ušes pa mu je vedno nekaj šumelo: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš? ..."
In vdrugič so se oglasili mati: "Matiček, Matiček!" Toda o Matičku ni duha ne sluha ...Tam po zelenem travniku se podi Matiček, vidi mamo, a jih noče videti, sliši jih, a jih noče slišati. In leti tam za metulji in se ne boji ni vročega sonca ni čebel.
Okoli glave pa mu vedno nekaj šumi: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš?"
A tretjič niso zaklicali več mati. Pa tudi ni bilo treba.
Kar v hipu začuti Matiček neko stvar v ušesu. In ta stvar brenči notri in šumi, šegače ga in gluši. Strahoma strese Matiček glavo, da bi se oprostil neprijetne stvari, a zastonj. Stvar le še bolj brenči in šumi, tako votlo in hudobno, joj, kakor da ga hoče sedaj sedaj snesti. In Matiček se spusti v jok in tek proti domu.
Doma so pa mislili, da je znorel, tako je stresal z glavo, se kremžil in jokal in vpil: "Ajej, ajej v ušesih!"
"I kaj je, kaj je?" so izpraševali mati.
"V ušesih, v ušesih," je klical žalostno Matiček, "prej vedno dejalo: ,zakaj ne greš, zakaj ne greš?', potlej pa noter šlo-o-o ..."
Mati so précej vedeli, pri čem so. Vzeli so hitro lasno iglo in jo vtaknili v uho. Kmalu kmalu so privlekli iz ušesa tisto stvar, tisto pošast - majhno mušico ...
In so dejali: "Vidiš, vidiš, Matiček, kaj vse človeka zadene, ako noče slišati! Dvakrat sem te klicala, pa te ni bilo na spregled, mušica pa te je pregnala ...Prav, prav. Drugič je pa tudi ne slušaj, kadar te bo opominjala: ,Zakaj ne greš, zakaj ne greš?'"
Toda Matičku ni nikdar več zastonj šepetala: "Zakaj ne greš, zakaj ne greš?"
Krt - modrijan[uredi]
Nad zelenim travnikom je švigala sem ter tja lahkokrila lastovica in si lovila v zraku muh, mušic in drugih žuželk. Kar ugleda po tleh lesti črnega krta.
"Ej, ti, možiček črni!" zaščebeta mu prezirljivo, "da si pameten kot jaz, ne bi iskal črvov pod zemljo, ampak zgoraj na belem dnevu. Glej, koliko jaz pomorim teh kmetičevih sovražnikov, ki mu objedajo listje in sadje. Kaj dobiš tam v zemlji? Skoraj nič?"
"Prav, prav," odgovori lastovki modri krt, "ali tega mi vendarle ne moreš oporekati, da so skriti in hinavski sovražniki hujši od znanih in očitnih. In glej, takih iščem jaz. Da, oni so hujši, ker izpodjedajo same korenike, ki so vir življenja."
Kaj pa je hotela lastovica reči na ta odgovor?
"Prav praviš, striček!" je dejala in odletela.
Kužek in raca[uredi]
Ob lokve temnó zeleneči obali
so račice zibale se
in kljunčki rumeni so vedno čebljali,
glavíce upogibale se.
In bile so račice bele ko sneg
in gladke po celem telesci
in samo na repku sem videl pri dveh
po dve lepo modri peresci.
Gotovo bi dolgo ostale še tu,
a kaj, ko ne more jim dati miru
naš kužek nebodigatreba.
Zagnal se je vanje ta grdi lopóv,
ki vedno podi naše mačke,
kot jastreb požrešni z visokega néba,
in renčal je nanje in lajal: hov, hov!,
da plašno zbežale so račke.
Zbežale so plašno in gagale so
in brzo poskakale v vodo,
z nožicami in perutnicami si
nedolžne živali pomagale so
pred grdo, kosmato prismodo.
In revskal in bevskal in lajal, renčal
naš bedasti kužek prav jezno,
a kaj, ko se v vodi je plavati bal,
drugače pa mogel ni čeznjo.
Odplule so račke na onkraj vodé
in tam se zdaj smejejo kužku v zobé:
Le lajaj, le lajaj, da bodeš hripáv,
saj drugega tak ne umeješ,
saj petdeset račjih me stavimo glav,
da, kužek, ti sem ne prispeješ!
Kužek in Sultan[uredi]
Zgodilo se je nekdaj, da se je izgubil kužek od svojega gospodarja. Klatil se je okoli ves božji dan in šele na večer pricapljal proti domu. Luna je svetila in prav lepa, jasna noč je bila. Pred hišo je stal Sultan in sprejel ubogega kužka z jeznim lajanjem. Utihnil je šele, kadar je prišel prav blizu, da ga je lahko spoznal.
"A kako je to, kužek, da si danes sam?" ga vpraša Sultan.
"Izgubil sem se, izgubil, dragi Sultan; a kaj pa ti delaš tu zunaj?"
"I glej ga, hišo varujem, kakor se psu spodobi. Kaj ti nimaš takega opravila?"
"Oj nikdar!" vzklikne kužek ponosno, "jaz delam vse kaj drugega. Kadar sem pri gospodi, se postavljam na zadnje noge, podajam zdaj levo, zdaj desno tačico, skačem čez palico - in druge take umetnosti. Vidiš, Sultan, moje delo je vse bolj imenitno kakor tvoje."
Kaj je hotel Sultan reči na tako hvalisanje? Sram ga je bilo in molčal je.
Kar se zdajci priplazi izza zida siv, gladen volk. Rep mu vleče po tleh, oči se mu bliskajo kakor dva žareča ogla.
Hej! To je pobral kužek pete in jih odnesel v hišo. Tako se je tresel, kakor da bi ga ravnokar iz vode potegnili.
Ne tako Sultan! Pogumno je skočil pred volka, ga pozdravil z glasnim renčanjem in mu pokazal obenem svetle, bele zobe, da se to volku ni prav nič dobro zdelo in da je prej ko mogoče zapustil nevarnega soseda.
No, ko ga je tako odpodil, je legel Sultan zopet lepo pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil: "Hm, kužek, z vsemi svojimi umetnijami si vendarle strahopetnež!"
Mačka in miška[uredi]
Mlada miška je videla nekoč mačko, kako jé slanino. Hitro steče k nji in se ji prijazno pridruži rekoč: "Botrica, tudi meni diši slanina, saj mi pustiš, da jo tudi jaz nekoliko pokusim?"
"Ti, tatica tatinska ti!" zareži mačka nanjo, "jaz ti bom pokazala krasti, čakaj me!" In v hipu jo zagrabi in zadavi. Nato pa zopet mirno liže dalje okusno slanino.
Drugi dan pa pride v klet gospodinja, najde slanino snedeno, a miško zadavljeno. Kakor hitro zagleda muco, jo pokliče s sladkimi besedami k sebi in jo začne božati: "Da, da, ti si moja mucika. Prav, prav da si zadavila to požerunsko miš, ki mi je snedla vso slanino."
In mucika je zadovoljno godrnjavsala in predla, prav kakor da je ona najbolj nedolžna žival na svetu ... Ali bi jo vi nabili, to hinavko, kaj, otroci moji? Da, in prav bi imeli!
Metuljček[uredi]
Nad travnikom cvetnim ob reki šumeči
metuljček mlad leta
od sveta do cveta
in srka med sladki, dehteči.
In krilca razgrinja
in zopet zedinja
kot mavrica tam na obzorju,
kot biserna školjka ob morju
metuljček se naš izpreminja ...
O lepi, o srečni metuljček ...
Ah, škoda, res škoda ga! Onkraj valov,
po kamnati strugi šumečih,
zagledal je drugih in lepših cvetov,
na pisani loki cvetečih.
Ne more se revež premagati več
in krilci razpnè in odplove
od kraja prelepega rodnega preč
čez hitre, dreveče valove.
V poljane le gleda, ki vabijo ga,
a modri valovi drevijo,
drevijo, vijemó, ah, zgrabijo ga ...
Adijo, metuljček, adijo!
Čemu si pač sreče v tujini iskal,
zakaj nisi rajši v domovju ostal,
v poljani ostal sredi zélenih trat ...
Tako si pa vtonil tak lep in tak mlad! ...
Mravlji[uredi]
Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču.
"Joj, kako sem zdelana," reče prva, "ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti."
"A tako, ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je razsula neka deklica na cesti? Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam ..."
"Da, ali jaz sem se lotila največjega."
"Brezumnica," reče druga, "vidiš, jaz pa sem nosila le bolj majhne koščke: le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Seveda, ti hočeš vse naenkrat. Nu, pa imaš. Boš vsaj vedela za drugič."
Muha in pajek[uredi]
Muha se je ujela v pajčevino.
"Ah, ah," tako je vzdihovala, ko se ni mogla nikakor več rešiti, "da nisem videla teh nitk, te mreže. Ah, zakaj ne predejo pajki debelejših mrež; potem bi se gotovo ne ujela."
"Tudi jaz mislim, da bi se ne," je dejal nato pajek zaničljivo in zagrabil ubogo muho, "toda mi pajki nismo tako neumni. Kdor hoče koga zapeljati in ujeti, mora nastavljati tanke, malovidne mreže, le zapomni si, muha. Tebi že povem, ker te bom takoj zadavil."
Rečeno, storjeno. - Ali veste, kdo posnema pajka?
Pav in golobček[uredi]
Košatil se pav je na belem dvorišču
v vsej svoji lepoti in blišču
in kakor baronček se nosil,
da bi pač vse druge prekosil.
Svoj rep je razkročil na kviško
in bil je tak grozno bahav,
da se niti zmenil ni prav
za cibko, za gosko, za piško.
Pa vidi golobčka, kak gleda po hrani
in zrnju po tleh,
očesci nedolžni in krotki in vdani
in perje kot sneg ...
Takoj je začel: "Hej, golobček,
kako si pač krasen, golobček,
kako imaš pisano perje,
kako imaš rep krasno bôjen,
in zdaj naj mi kdo še ne verje,
da res za gospoda si rojen!
Kako se ti rep izpreminja
in krona na glavi ti sveti!
Oj, krasni! Pač res, gospodinja
te mora pač rada imeti!"
Tako se je delal prav norca
na sredi zelenega dvorca.
A krotki golobček molčál je,
potrpel in zobal nadalje.
Prišla pa je res gospodinja skrbnà
na lepo dvorišče,
in stresla je rmenega zrnja na tla,
oj, celo perišče! ...
Hej, to ti je bilo čebljanja,
skakanja, letanja, zobanja! ...
Hej, to je biló prerivanja!
Golobčku pa skoro bi kmalo
ničesar ne bilo ostalo.
Zato gospodinja v naróčaj ga djala,
iz roke mu zrnjiča dajala je
in božala ga in ljubko smehljala
in s hladno vodó ga napajala je.
In pav se je grozno, oj grozno prevaril,
ker niti pogledala ni ga, barona,
in naj se je še tak neznansko baharil
in naj je bila še tak lepa mu krona! ...
Petelin in kokoš[uredi]
"Kakšen je ta pav!" je dejala kokoš petelinu, "sama slavohlepnost ga je; glejte ga, kako se šopiri po belopeskem dvorišču."
"Ej, botrica," jo je ravsnil petelin, "nisi tudi nič boljša. Kdo se bolj hvalisa kot ti, kadar zneseš gospodinji kako drobno jajce? In še mene prosiš, da bi ti pomagal razširjati tvojo slavo."
"Taka hinavka pa vendarle nisem kakor naša muca. Kako se pobožno dela, kadar jo vidi gospodinja, kadar je pa ni, pa krade klobase."
"Ej, botrica, nisi tudi nič boljša. Kadar vodó piješ, vedno pogleduješ proti nebu, češ kako da se zahvaljuješ Bogú, pa to vse, da te druge kokoši vidijo in občudujejo ..."
Jezna je šla kokoš izpred petelina, ki ji je resnico povedal v obraz. -
Pravljica o šivilji in škarjicah[uredi]
Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe. Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela eno majhno okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel dolgčas napadati, čeprav je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja.
Kaj, ko bi imela take škarjice; da bi se jim samo reklo:
Škarjice, hrustalke,
po rumeni mizi bežite,
jopico mi urežite!
pa bi me poslušale. Če bi jim pa dejala:
Škarjice, hrustalke,
zdaj se pa ustavite,
zdaj pa v kot se spravite!
pa bi se takoj ustavile, to bi bilo lepo!
je dejala sama pri sebi, pa vendar tako, da jo je lahko slišal tudi kdo drugi. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejo pred okencem drobna ptička in zapela: »Oj Bogdanka, kar si prosila, to si dobila!« Ko je deklica to slišala, se je tako ustrašila, da se je zbodla v prstek. Medtem pa, ko si ga je obvezovala s platencem in belo nitjo, je čudna ptičica odletela. To je bilo Bogdanki žal, ko je ni več videla! Kako rada bi še enkrat slišala tiste besede od drobne ptice. Toda ptičice ni bilo nikoder več. »Čakaj,« si je mislila deklica, »hočem pa vendarle poskusiti, kar je dejala ptičica!« In hitro je zapela: »Škarjice, hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite!« In glej ga, spačka! Škarjice - hrustalke so se dvignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in rezale tako natančno, da se deklica ni mogla dovolj načuditi. In ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile dol na skrinjo, da bi tudi tam pričele svoje delo. Toda deklica jim je brž zaklicala:
Škarjice, hrustalke,
zdaj se pa ustavite,
zdaj pa v kot se spravite!
In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso. »To pa to!« si je mislila Bogdanka vsa, srečna in vesela. Kaj bi ne bila ! Zdaj ji ni bilo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škarjice same. Tudi grajska gospa je bila dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako lepo natančno in vendar tako hitro narediti. Pride torej nekega dne k nji in ji reče: »Kako je to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj si prej potrebovala vedno več časa?« »Seveda sem ga,« ji je odgovorila deklica nedolžno, »saj prej pa tudi nisem imela takih škarjic.« »Kakšnih škarjic ?« jo vpraša sedaj gospa radovedno. In Bogdanka ji pove vse po pravici, kako je prosila za take škarjice, ki bi same rezale, in kako jih je dobila. Nato hoče gospa videti te škarjice, kako režejo. Ko jih je pa enkrat videla, jih hoče dobiti na vsak način od deklice. In ko jih ne more ne s hudo ne z lepa izprositi in Bogdanka nobenega denarja noče sprejeti zanje, tedaj jo gospa spodi iz gradu, škarjice pa ji vzame. Vsa žalostna in potrta je šla deklica iz gradu in objokovala svojo nesrečo. Pot jo je peljala skozi temen gozd. Ko tako hodi in hodi med visokim drevjem, zasliši hkrati nad seboj znano petje. Ozre se kvišku in koga zagleda? Na drobni vejici nad deklico se je zibala tista ptičica, ki se ji je bila nekdaj na oknu prikazala, otresala je z glavico in potem tiho zapela:
Oj Bogdanka,
kar si izgubila,
boš nazaj dobila!
In kakor je to zapela, je že ni bilo več na drevesu. Deva pa je šla nekoliko potolažena dalje po gozdu. Medtem pa je šla grajska gospa vsa vesela v svojo sobo, kjer je imela nakopičenih vse polno lepih oblek, pa tudi blaga zanje. Hitro vzame škarjice iz žepa in jih postavi na mizo ter vzklikne:
Škarjice, hrustalke,
po rumeni mizi bežite,
jopico mi zrežite!
Škarjice pa so takoj ubogale in začele rezati jopice. Ker je namreč gospa rekla »zrežite« namesto »urežite«, so škarjice trgale vse blago in obleko na drobne kosce. To se je gospa prestrašila ! Hitro je začela misliti, kaj naj reče, da jih bo zopet ustavila, toda zastonj. Ni in ni si mogla tega domisliti. Škarjice pa so le škrtale in rezale. »Joj, joj!« je javkala, »kaj bo z mojo obleko!« In hitela je k škarjicam in jim poskušala iztrgati obleko, toda škarjice se nikakor niso dale odtrgati in so le dalje škrtale in rezale. Gospa je kar besnela in jih lovila po mizi, toda škarjice so se malo brigale za njen strah in njeno jezo. »Škrt, škrt,« so delale in zrezale skoraj vso obleko, kar je bilo v sobi. Ko pa ni bilo več obleke, so se spravile kar na dragocen plašč, v katerega je bila ogrnjena gospa, in začela sedaj rezati še tega. Zdaj, zdaj je bila šele gospa v strahu, kaj bo. Kot brezumna je tekala po gradu in otresala hudobne škarjice, toda te se še zmenile niso za otresanje in so kar dalje in dalje rezale, da so leteli drobni koščki od dragocenega plašča. Tu se spomni gospa v največji sili;. da ve deklica za tiste besede, s katerimi samo se dajo ustaviti te škarjice. Hitro, hitro se tedaj spusti za njo v gozd, da bi jo čimprej mogoče dohitela in se rešila nesrečnih škarjic. Ko je tako letela več kot pol ure, zagleda slednjič ubogo deklico, ki tiho in žalostno koraka po slabem gozdnem potu. »Reši me, reši me, deklica, teh svojih škarjic, da mi ne porežejo še te obleke, ki jo imam na sebi; bogato te poplačam,« je začela vpiti za njo. Deklica se skoraj ni mogla zdržati smeha, ko je videla svojo nekdanjo gospo vso obupano in razcapano, vendar je hitro vzkliknila:
Škarjice, hrustalke,
zdaj se brž ustavite
in v moj žep se spravite!
In res! Škarjice so se takoj ustavile in v naslednjem trenutku jih je že imela deklica v svojem žepu. Gospa je bila v hudi zadregi in se od sramote ni vedela kam dejati. Vendar pa se je hotela pokazati hvaležno in je ponujala deklici mošnjo cekinov in jo vabila, naj se zopet vrne. Toda deklica ni hotela sprejeti niti denarja niti se ni hotela več vrniti k lakomni gospe,. temveč se je lepo napotila na svoj dom, kjer si je s šivanko in čudodelnimi škarjicami toliko zaslužila, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Pa je ostala vedno skromna in ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim.
Srna in orel[uredi]
Na visoki skali je stala skočna srna. Ko jo ugleda požrešni orel, prileti k nji in ji takole pravi: "Pač je res, da si skočna, oj srna; vendar ne bi hotel zamenjati svojih peruti za tvoje noge."
"Jaz pa svojih nog ne za tvoje peruti," se mu odreže srna ponosno.
"Hm," dé nato orel zaničljivo, "pa skoči čez tale prepad, ko se tako hvališ s svojimi nogami. Bomo videli, kdo bo prej čezenj, ti ali jaz!"
Srno ujezé te besede. Hitro se požene in zaleti čez prepad. Toda ta je preširok in srna trešči vanj tako nesrečno, da pri priči mrtva obleži. Orel se pa veselo spusti nizdol in si odnese svoj plen brez truda v gnezdo.
"Da, da," pravi še, ogledujé mrtvo žival, "kaj bi sam ugonabljal, ko vas pogubljajo častihlepnost in jeza!"
Tončkove sanje[uredi]
Sanjal je nocoj naš Tonček,
da je žolta ribica,
lepo pikčasta in gladka
in tenká kot šibica.
Pa da plava v beli vodi,
pa to bela voda ni,
in je to le sladko mlekce,
ki se krog njegà cedi.
Srka, srka sladko mlekce,
in lepo posnema ga,
in na dnu je bila gora
iz sladkorja samega ...
Ah, to je pač grizel Tonček,
grizel, lizal in cmokljal
in z jezikom sladkosnednim
ustnici oblizoval.
Toda bela rosa pride,
škrliček zagostoli,
Tonček se zbudi, ležeč še
v svoji mehki postelji.
Vrabec in lastovka[uredi]
Na streho je priletel vrabec k lastovki.
"Kam greš, lastovka?" je ščebetaje vprašal brhko sosedo. "Na jug, na jug," je zacvrčala ptica, "kaj ti ne pojdeš na zimo iz mrzlih in neprijetnih krajev?"
"Jaz, a zakaj neki?"
"Glej ga, bedaka, saj tu ne boš imel ni gorkega stanovanja ni dovolj hrane ..."
"In ko bi tudi moral poginiti," je odvrnil dobri rjavček, "ne zapustim svoje preljube domovine, mavreč z njo hočem trpeti in stradati ter pričakovati boljših in srečnejših dni."